torek, 15. december 2015

NEGATIVNE INFORMACIJE SEJEJO NEZAUPANJE V MED IN ČEBELARJE

Zadnje čase, ko se na veliko ukvarjam s prodajo svojega celoletnega dela in ko je povpraševanje po medu na višku, me vedno znova presenetijo določena negativna vprašanja (postavljena takoj za pozdravom ali pa celo namesto njega), ki kažejo na zelo veliko nezaupanje kupcev:

  • A je res, da se v med daje cuker? A vi sigurno nimate takega medu? 
  • A vi tudi med segrevate? Sem slišal/a da to ni dobro.
  • A je med res vaš? Kol'k panjev pa sploh imate?
  • A veste, da me je lani nek čebelar "nategnil" ? Sem dobila vedno čisto drugačen med.
  • A imate ekološki med? So drugače sami strupi noter.
  • Jaz bi pa imel tak med, ki ni bil v stiku s kovino, ker sem bral, da to ni dobro.

Pa se dajmo lotit odgovorov. Bom napisala po svojih najboljših močeh in svojih praktičnih izkušnjah, normalno pa ne posplošujem ali odgovarjam za druge prakse:

  • V med se sladkor menda ne meša, oz. jaz ne vem, zakaj pa kako bi to izgledalo. Pomoje je mišljeno krmljenje s sladkorno raztopino, kar dajemo čebelam za zimsko hrano (ker smo jim seveda pobrali med in morajo dobiti nadomestek, veliko družin pa z lastnimi preskromnimi zalogami celo ne bi mogle prezimiti). Priprave na zimo se večinoma začnejo že po zadnjem točenju. Torej, ko čebelar (glede na lokacijo čebelnjaka) presodi, da viškov več ne bo, začne čebele krmiti in za tem več NE toči. So tudi leta kot lansko, ko v večih predelih Slovenije ravno v času največjega razvoja družine niso nabrale niti zase in jim je bilo potrebno s sladkorno raztopino pomagati sploh preživeti. Šlo je za najmanjše možne količine, ki so jo skoraj kot nič porabile izključno zase in pri meni so šle takorekoč "na hlape" v kostanjevo pašo, ker nisem hotela ostankov sladkorja v medu. Zato je bila pa letina še toliko slabša, ker viškov slabše družine niti niso imele (iz plodišča z zalego ne točim!). Čebele sladkorno raztopino predelajo v medu podobno snov, zato je na oko res težko reči to je med, to pa ne. Zagotovo se da določiti samo laboratorijsko, ne pa z nekimi čudnimi poskusi, ki jih je bil nekoč poln članek v eni reviji in so bili čisto zavajanje. Sama spomladi vsak morebitni preostanek zimske krme na satu označim in ta sat porabim za delanje rezervnih družin, ne pa za točenje. Čebele imajo pa tako neverjetno veliko porabo hrane, verjetno se mnogim sploh ne sanja. Za lastne potrebe, prehrano ličink in graditev satja porabi ena sama družina okoli 70 (lahko manj ali pa še precej več) kg medu, nekje 20- 30 kg cvetnega prahu in 30 ali še več l vode. Na zimsko krmljenje ena gospodarna družina porabi 10 - 15 kg sladkorja, odvisno od virov, ki še prihajajo iz narave, torej odvisno od lokacije in vremenskih vplivov. V bistvu lahko trdim zase, da moj med je med, če pa kdo ne verjame, ga pa lahko tud v analizo nese. Zagotovo pa meni ni do tega, da bi jedla in prodajala ponarejen med, če imam pa lahko prvovrstnega. Zato me prav žalosti, če kdo reče, da je med predrag in ga primerja s tistim cenenim iz trgovine. Glejte deklaracijo, kje je med pridelan! In naj vam bo jasno, da nihče za mizerno ceno ne bo šel prodajat pristnega medu, ker ne bo računice. Nikakor! Kdor stoji za svojim proizvodom na etiketi s svojim imenom in priimkom pač prevzame odgovornost nase. 

  • Segrevanje, hja... Koliko izmed vas je kadarkoli že kupilo med v kristalizirani obliki? Od mene bore malo, od drugih pa po pogovarjanjih tudi skoraj ni povpraševanja po njem. Da najprej razčistimo pojem kristalizacije medu. Skoraj vsak pristen med slej ali prej kristalizira ali pa se vsaj zgosti, saj ga skladiščimo na hladem. Kdaj in kako kristalizira je zelo odvisno od njegove sestave. Praviloma najhitreje kristalizira cvetlični med, nekateri manini medovi pa skristalizirajo celo že v satju, kar pomeni nemogoče točenje in slabo voljo čebelarja, ker je ta med zgubljen (razen za predelavo v medico ali kaj podobnega). Spet drugi manini medovi (recimo hoja) ostanejo samo vlečljivi. Kristali so zelo različni, od finih do zelo grobih. Akacijev med bo ostal tudi brez segrevanja dolgo tekoč, zato njegovo lastnost s pridom izkoriščajo za polnjenje manjših embalaž za gostinske lokale ali druge institucije. Tekoč med je namreč večini potrošnikov najljubši in takega tudi najraje kupujejo. Zelo majhen procent jih bo iskalo izključno kristaliziran med. In zakaj se ga povsod ne da dobiti? Med je pakiran večinoma v kozarce. Medove imamo čebelarji po sortah ločene v ustreznih živilskih sodih (ali manjši čebelarji v vedrih), kamor smo jih spravili neposredno po točenju. Shranjuje se jih v suhih in hladnih skladiščih, dobro zaprte. Si zamislite par sto kilogramov ali pa pri večjih tone medu shranjene v kozarcih? Od točenja dalje... Potem med v kozarcih skristalizira, ljudje pa povprašujejo po tekočem... V glavnem, to bi bila nemogoča praksa, ki se je tudi ne poslužujemo. Zato tistim, ki iščete res izključno negret med svetujem, da se na čebelarja obrnete sredi leta, nekaj dni do nekaj tednov po točenju in si zagotovite zalogo, ki bo lepo skristalizirala v vaših shrambah. Da pa pomirim tiste, ki ste ljubitelji tekočega medu... Med, ki ga kupite v tekočem stanju v kozarcu je bil praviloma samo enkrat segret in sicer takrat, ko smo ga iz soda prelili v kozarce. Pri vestnem čebelarju temperature, ko ga je polnil, ne bodo presegale 40 stopinj C, kar naj bi bile temperature, ki na sestavo naj ne bi vplivale. To je zapisano tudi na etiketi in na toliko počasnega segrevanja v kakšni vodni kopeli si lahko tudi sami sproti v manjših količinah med spravite iz kristalne oblike nazaj v tekočo. Pravilno uživanje čaja, slajenega z medom pa je sledeče: pri zeliščnih čajih, ki jih v čajniku ponudite vročega, NE DODAJAJTE MEDU! Med servirajte v ločeno skodelico od čajne. Ko srknete požirek vročega neslajenega čaja, za njim zaužijete manjšo količino medu na žlici. V ustih so temperature namreč ravno pravšnje, da ne uničite učinkovin v medu. Tistim, ki vam ta praksa ne gre, pa raje vmešajte med v zadosti ohlajen čaj in učinek bo isti. Meni najljubša je pa varianta, da pijem grenek čaj, poleg pa jem kruh z maslom in medom.

  • Med, ki ga čebelarji prodajamo je različnega izvora. Na kozarcu je sicer napisana sorta medu in pridelovalca, to pa še ne pove nič o tem, kje je bil pridobljen. Sama spadam šele med rastoča čebelarstva, z zaenkrat še manjšim številom panjev, preraščam pa okvire hobi čebelarstev (letos točen med od cca 50 družin). Lansko leto sem zaradi obupno slabe čebelarske sezone imela na voljo samo kostanjev med, ker še tudi prevozne enote nisem imela, skladišča pa tudi že izpraznjena, saj sem 4 leta lahko le postopoma širila število družin. Letošnje leto je bilo prijazno z medenjem, le vreme je preprečevalo presežke povprečij. Doma, pod Donačko goro, kjer imam 40 gospodarskih družin, sem imela celo tri točenja in pridobila 3 sorte medu: Cvetličnega (Divjo češnjo), ki sem ga stočila zelo zgodaj po koncu cvetenja češnje, ko je zadosti "dozorel", takoj nato so nabrale Gozdni med, ki sem ga stočila tik pred cvetenjem kostanja in nazadnje Kostanjev med. Če ne bi točila češnjevega, ki ga je bilo bistveno manj od ostalega, bi se zmešal z gozdnim in bi tako imela samo dve sorti. Letos je namreč bilo ugodno leto za razvoj uši, ki ustvarjajo drevesno mano. Ker pri nas ni drugih drevesnih sestojev, sem se odločila za investiranje v prevozno enoto, saj le tako lahko dobim še druge sorte medu. Ob pravem času sem "ulovila" Akacijev med na Goričkem, se pravi hribovitem delu prekmurja, kjer je podobno kot pri nas narava še "naravna", Hojev med pa v prostranih gozdovih notranjske. Tudi na lipo sem peljala daleč na tolminsko, ampak letos z njo ni bilo sreče, tako da je bila vožnja samo dodaten strošek. Stroški prevozov in plačevanje vnaprej za pasišče (ja, tudi pašo čebel se plača pri nas!) marsikoga odvrne od tega, da bi "lovil" sortne medove zunaj svojega stacioniranega čebelnjaka. Tudi jaz se verjetno tega "heca" ne bi šla, če ne bi imela velike podpore svojega čebelarskega mentorja, ki že leta prevaža lepo število družin in pozna oboje, trd kruh in potico tega posla. Meni je pa neznansko veselje, ko lahko končno ponudim pestrejšo ponudbo MEDU SVOJIH ČEBEL. Ko bo kakšne sorte zmanjkalo, bom to tudi napisala. In ko bom med pridelala, bom to tudi fotografsko dokumentirala, ker se mi zdi pomembno, da so kupci seznanjeni z izvorom medu, ki ga prodajam. 

  • No, tole o nategu enga čebelarja je bila tako zanimiva opazka ene stranke, da sem jo morala kar direktno napisati. :) V bistvu čebelarja, za katerega se je šlo, ne vem, tudi nisem spraševala. Namerno namreč ne komentiram prakse drugih čebelarjev. Stranka je po svoje lahko imela prav ali pa bila v zmoti. Zakaj? V prejšnji alineji sem pisala o tem, kako se med lahko pridobi. Specifike medu so ravno v tem, kje je pridelan, kdaj je pridelan, kdaj je stočen (se spomnite, lahko imam ali pa nimam določene sorte, če je pravočasno ne stočim). Na isti lokaciji lahko v različnem času, če medi, pridelam drugačen med. To sem letos recimo doživela v praksi. Prevozni kontejner sem po točenju hoje peljala na lipo. Lipe ni bilo, čebele so nekaj malega nabrale zase, potem sem kontejner peljala nazaj na isti zakupljeni prostor na hojo, ker so bile ušice spet dejavne in vremenski pogoji ugodni. Med, ki je bil tam nabran tega časa je bil po okusu in barvi nekoliko drugačen od "prve serije". Čebele so očitno našle še kak drug vir, morda na posameznih drevesih smreke in javora. Nek drug čebelar je v istem obdobju na drugi lokaciji lahko spet natočil nekoliko drugačen hojev med. In prav vsaka sorta je lahko med čebelarji različna. Lahko je pa med od enega čebelarja, ki ima recimo več prevoznih enot na različnih lokacijah pa zaradi malo drugačne vegetacije toči različne medove. Lahko se je prodajal tudi med iz zaloge prejšnjega leta, ki mu zaradi obstojnosti prav nič ne manjka, je pa skoraj zagotovo drugačen od medu tega leta. Zato na nalepki vsakega medu obstaja LOT, ki naj bi serije medov ločeval in zagotavljal sledljivost. Iz razloga raznolikosti medov, sem se zaenkrat sama odločila, da ne hodim na ocenjevanja medov. Vsak kvalitetno pridelan med je zame ŠAMPION. Čebele so namreč nabirale, kar so imele v trenutku na voljo. In če imajo na voljo pašnike in mešan gozd, je večja verjetnost, da vse skupaj pomešajo, Nekdo, ki je pridelal zlato medalijo v enem letu, morda v drugem ne bo prišel dlje kot do brona. Torej med, ki je ocenjen (večinoma po čistosti sorte) bo imel vrednost samo dokler ga ne zmanjka. Zame velja samo čistost kozarca in higiena med točenjem, nabiranje in mešanje pa prepuščam čebelam. ;)

  • Še ena občutljiva tematika, o kateri nihče prav rad ne razpravlja, saj že med razlago najmanj 50% poslušalcev dvomi o resničnosti povedanega. Za pojmom EKOLOŠKO ČEBELARJENJE stoji kup pogojev in papirologije, ki marsikaterega čebelarja za ceno enega ali dveh € dražjega medu (ki se naj bi ga pridelalo bistveno manj) preprosto odvrne že od samega branja, kaj šele ukvarjanja s tem. Moje mnenje je, da slovenski čebelar povečini zadosti najmanj polovici teh pogojev, če le upošteva dobro čebelarsko prakso, torej smo že tako ali tako napol ekološki. Zatakne se predvsem pri oskrbi ekoloških satnic, ekološkega sladkorja (sladkor je itak samo za zimsko krmo čebel in ne znam si predstavljati tako enormnih stroškov) ter nezadosti učinkovitih sredstvih za zatiranje varoje, kar pa spet ne pomeni, da imamo ostali čebelarji že kar zastrupljen med. Vsak, kdor je namreč vpisan v register čebelarstev je tako ali tako podvržen naključni kontroli pristojnih institucij, ki jemljejo vzorce iz samega panja za ugotavljanje ustreznosti in neoporečnosti. Izpolnjevati je treba obrazce HACCP in veterinarski dnevnik, saj pri nas zdravila itak izdajajo samo pristojne veterinarske službe. Torej boš 2x premislil, preden se greš nekega tveganega početja, ki ni dobro ne zate in ne za stranke, sploh če z dobro prakso lahko prav dobro krmariš svoje čebelarstvo. Da pa so padci družin kje večji, kot drugje, je pa spet kup dejavnikov, na katere ni nujno, da čebelar ima vpliv. Ekološko ali polekološko... povsod je poleg znanja potrebno še veliko truda in sreče. To je pa tako ali tako čar vseh kmetijskih panog... 


  • Za tale odgovor nisem hotela biti preveč pametna, ker nisem kemik ali živilec po izobrazbi. Sledim pa zakonodaji (smernice po HACCP), ki določa, katera posoda je ustrezna za med in tega bi se naj vsi čebelarji držali. Sem pa med brskanjem kakega konkretnega odgovora prišla do ene zanimive debate na nekem forumu, ki me je kar nasmejala. Torej se gibljemo nekje med znanostjo in kmečko logiko. Sem sama že dlje časa razmišljala, da bi rada srečala koga, ki toči med še v lesenem točilu brez kovinskih delov, da živilo nikoli ne pride v stik s kovino. Torej vas lahko le gladko "nasanka", če reče da njegov med pa kovine še ni srečal, nič drugega. Tako da inox je menda ok. Vsaj dokler čez par let kdo ne reče, da ni in se bodo smernice spet spremenile. Potem bomo pač menjavali posode in točila in šli na nove materiale, dokler se spet tisti ne bodo izkazali za strupene... 

Komur se je dalo brat do konca, je verjetno bolj zainteresiran ali pa bolj nezaupljiv od tistih, ki so prej obupali. Torej priporočam še ogled dveh filmov, da se dobi občutek, zakaj se slovenski med toliko poveličuje.Verjamem, da marsikomu gre že malo na živce reklamiranje domačega. Meni se kljub vsem tegobam zdi, da smo v svetovnem merilu še vedno srečen narod. ;)


sreda, 09. december 2015

BITI BOLJŠI ALI BITI NEKAJ VEČ

Tokrat se bom lotila teme, ki me večkrat žuli, pa sploh ni vezana na čebelarstvo (lahko pa tudi). Sploh zadnje čase veliko več razmišljam o svojem prostoru/poslanstu na tem svetu, šla sem celo na dva koristna seminarja, spet sem se malo vrgla v knjige... Na koncu sem izluščila, da pravzaprav ostajam enakega preprostega mišljenja, kot že kot mala punčka, le na samozavesti sem zelo pridobila.

Velika razlika je med BITI BOLJŠI in BITI NEKAJ VEČ, vsaj moj pogled je tak. Bom razložila, kaj mislim:

BITI BOLJŠI ima zame pozitiven prizvok, da se vedno trudiš narediti nekaj več. Da se naučiš, kar ne znaš. Da nadgradiš, kar si že naredil.V bistvu, da ne cepetaš na mestu in tuliš, da se ne da.
Ali pa, da začneš graditi nove temelje iz nič. To je itak nekaj, kar pri uspešnih najbolj občudujem, če začnejo iz nič. Ker začet z veliko tako ni neka huda umetnost, ker imaš že pol vrat do uspeha odprtih. Da, lahko si boljši od drugih, ampak se za to ne počutiš nekaj več. Da ostaneš kljub vsemu prizemljen in dostopen, ne glede na svoje materialno bogastvo in hierarhično lestvico pomembnosti, ki si jo v družbi dosegel. Skratka biti boljši na kakršnikoli način, ki je tebi v zadovoljstvo, drugim pa ne v škodo.

BITI NEKAJ VEČ pa meni zveni samovšečno. Imeti se za nekaj več. Zviška gledati na druge in pokati od pretirane samozavesti. Dajati vtis, da si pomembnejši ali celo nenadomestljiv. Dajati vtis, da si VREDNEJŠI. Izpostavljati svoje uspehe zato, da te občudujejo, bahati se. Družiti se samo z izbranimi, od ostalih pa vleči koristi in jih zavreči, ko se jih več ne potrebuje. Ali pa se sploh ne družiti z ostalimi. Pomilovati šibkejše, jih označiti za manjvredne in jim še zbijati moralo. Skratka biti nadut in kaj je še podobnih izrazov...

No tako, malo sem pofilozofirala po svoje, konkretno pa se mi te razlike pojavljajo na skoraj vsakem koraku že odkar pomnim. Mogoče sem zanje toliko bolj dojemljiva, ker nikoli nisem rinila v ospredje.
Če sem že kdaj bila kje spredaj, je bil ob meni nekdo, ki me je tiščal naprej. Tako recimo nikoli nisem marala javnega nastopanja, pa sem vendar tu in tam morala recitirati na šolskih proslavah ali brati berilo in prošnje pri maši. Nikoli nisem marala kakšnih funkcij, kot je recimo biti predsednik razreda, predsednik društva, razredni predstavnik sveta staršev (čeprav po sili prilike zdaj tudi sem)... Želela sem si biti boljša, a hkrati nikoli nekaj več. 

Mogoče moje drugačno dojemanje izhaja iz tega, da sem bila lepo vzgojena kmečka punca, možno pa tudi, da se z določenimi "hibami" kar rodiš. Spomnim se, da so pravili, da imam čut za stare ljudi. Tudi nikoli se nisem norčevala iz debelejših, prekljastih, očalarjev, nerodnih, takih ali onakih... Vsaj upam, da se nisem, ker vem, da razlik nisem nikoli občutila kot manjvrednost in zavedala sem se lastnih napak. Družila sem se z vsemi, s katerimi sem našla kaj skupnega (določeni pa so se tako raje držali vedno zase). Lepše oblečeni mi niso pomenili več, tudi bogatejši ne, revnejši pa ne manj. Trudila sem se, da ne ponavljam za drugimi tistih bedastih  otroških zbadljivk, ko nismo imeli imen ampak priimke končane na -ička, -ečka, ahhh... in točno s temi "forami" se zdaj ukvarjam pri svojih otrokih. Koliko enega zbadanja in zlobe se dogaja ravno v času šolanja, ko je otrok najbolj občutljiv (doživela tudi lastni koži, čeprav bi zdaj kar zamahnila z roko in šla dalje). In res me boli, kadar se otroci med sabo ne sprejemajo in se rangirajo po pomembnosti. Nič si ne želim bolj od tega, kot da moja otroka ne bosta zlobna do drugih, vse ostalo bi lažje prenesla.

Pred kratkim sem prebrala knjigo Robina Sharme: SKRIVNA PISMA MENIHA, KI JE PRODAL SVOJEGA FERRARIJA. Priporočila mi jo je moja "leva soseda" iz zadnjega obiskanega seminarja, s katero sva po par izmenjanih besedah bile že na isti frekvenci. :) Zdaj jo priporočam v branje vsem, ki je še niste. Zelo je poučna in se dotika tudi mojega današnjega žulja. No iz dotičnega seminarja (ki ga namenoma ne bom poimenovala) sem odnesla eno dobro izkušnjo: "Ne verjemi lepim besedam, kadar za njimi stoji neiskren človek, ki se ima za nekaj več!" V bistvu me je zelo razočaral, pa ne bom o tem dogodku javno razpredala. Mogoče samo o občutku, ki se je v meni zbudil takrat... preprost prvinski občutek JEZE. Dejansko je meni ta jeza dala nov zagon in sem negativno čustvo spremenila v pozitivnega.

Nihče namreč nima pravice reči, da je moje delo manj vredno od njegovega, sploh če nikoli ni stal v mojih škornjih! Nihče nima pravice reči, da sem manj vredna, ker nisem polna materialnega bogastva! Nič manj nisem vredna, če sem hribovska, če sem manj načitana, če ne potujem, če ne znam tega ali onega. Tudi nič manj nisem vredna, če nimam zelooo visokih ciljev. Moja vrednost ni pogojena s tem, kaj sem in kaj imam ter kaj želim v življenju početi. Popolnoma sem enakovredna tebi, njej ali pa njemu. Se razumemo?
Bodimo samozavestni in zadovoljni v svoji koži! Ampak bodimo raje boljši, kot pa nekaj več!

torek, 08. december 2015

ZASVOJENOST S ČEBELAMI

Sama spadam med tiste čebelarje, ki so začeli čebelariti zaradi pobude drugih, čeprav sem imela čebelarje v ožjem sorodstvu že od malih nog. Na obiskih pri dveh stricih sem sicer rada pogledala pisan čebelnjak od daleč, kaj več me pa menda res ni zanimalo. Znana prepoved je bila, da ne smem priti preblizu, da me čebele ne napikajo. Takrat sem menda celo verjela, da poznajo samo strica in se jim samo on lahko približa, brez da bi mu kaj naredile. Ampak da bom nekoč sama zasvojena s čebelami ?!?? 

Eden izmed čebelarskih fenomenov je torej zaljubljenost v svoje pikajoče delavke, ki se jih sploh ne da udomačiti. To, da nas čebelarje ne napikajo, seveda ne drži in vedno znova občutim na lastni koži, tu in tam še vedno z grdimi oteklinami. Čebele celo niso navezane na svoj dom, saj zlahka zrojijo, čebelnjak pa tudi kar hitro lahko ostane prazen, če ga samo zanesenjaško gledaš od daleč in čebelje družine prepustiš samo rokam matere narave.

Kaj je torej tisto, da rečeš, da brez čebel ne moreš več živeti?

Eden od večjih čebelarjev mi je rekel, da ko opeša in če ne bo naslednika, zlahka proda vse prevozne enote in drago opremo, zase bi zadržal samo manjši čebelnjak ob hiši za svojo dušo. In dejansko veliko starih čebelarjev obdrži vsaj nekaj panjev za dušo, tudi ko že s težavo kaj postorijo, večinoma prav do smrti.

Biti zasvojen s čebelami torej ne pomeni, da gledaš na čebele kot sredstvo za zaslužek (o tem bom kdaj še kaj napisala), ampak ti dejansko prirastejo k srcu. Na nek svoj način jih pobožaš s pogledom vsakič, ko si v njihovi bližini, obožuješ vonj in bučno šumenje pred čebelnjakom v času obilnih paš, iskreno pa te tudi skrbi zanje. Drugače gledaš na vreme in vegetacijo. Takorekoč izostriš čute za opazovanje naravnih pojavov, pa naj bo to cvetenje ali hrumenje neviht. Prav vsako stvar povežeš s čebelami, vzroke s posledicami, nič ni več samo hipno, ampak se zavedaš dolgoročnih vplivov. Še celo svoj dopust prilagodiš čebelam, ker veš, da ni vseeno, kdaj izvedeš kakšen ukrep. Popolnoma jih sprejmeš v svoje varstvo, ker, roko na srce, narava ne zna več poskrbeti za medonosno čebelo, preveč sprememb je spremenilo okolje. 

Meni zelo ljub slovenski dokumentarni film že starejšega letnika je Prijatelj čebelar, ki govori ravno o navezanosti čebelarja na svoje čebele in je nekako tradicionalen.
Mogoče vam ogled tega filma prikrade kakšno solzico v oko, kot ga je meni. Če pa to ni zadosti, je pa zagotovo najzgovornejša pesem Lojzeta Slaka Čebelar, ki jo pozna pomoje pa res čisto vsak Slovenec. 


Seveda moj prispevek nima namena idealizirati čebelarstva. Še veliko tem bom obdelala iz svojega zornega kota in vse niso ravno tako optimistične, da bi se hotel prav vsak nalesti tovrstne odvisnosti. Lepo pa prosim za strpnost, če se znajdete v bližini okuženega čebelarja ali celo večih v skupini, ki kar ne nehajo govoriti o čebelah, vremenu in slabih letinah, ker je to znak podkožne zasvojenosti s čebelami ;)

ponedeljek, 07. december 2015

VSAK ZAČETEK / ZAČETNIK JE TEŽAK


Še dobro se spomnim šolskih dni, ko sem čisto po otroško razmišljala takole: "Komaj čakam, da končam šolo, da se mi ne bo več treba učiti!" :) (Komu je znano?)
Seveda je že dolgo od mojega zadnjega izpita in diplome, učenje pa se še zdaleč ni nehalo. Celo vedno več stvari naenkrat se lotevam in vse je treba spet na novo odkrivati. 

Četrto leto zapored prezimljam lastne čebelje družine. Razlika je očitna v številki, posledično pa tudi v resnosti posla. Če sem bila na začetku zadovoljna z malim hobi čebelnjačkom s tremi panji, mi je zdaj že okoli 85 družin čisto premalo. Ali če obrnem... vem, da sem zdaj sposobna še veliko več. In najlepše je brati svoje zapise izpred let nazaj in ugotavljati, da sem pa z vztrajnostjo do danes že vendarle nekaj dosegla ... 

 Seveda človek ne postane že kar profesionalec, to pride z letno kilometrino, pa še takrat se najboljši še vedno učijo (in jaz od njih). Ampak lovljenje na začetku mi je pa še vedno najbolj zoprno od vsega. 


Zakaj torej spet začeti nekaj novega (s tem imam v misli pisanje bloga)? 

Mogoče zato, ker veliko raje pišem kot govorim. In morda z upanjem, da bo zapisano še kdo prebral in spoznal svet čebel in čebelarski kruh še iz druge plati.  Ugotavljam namreč, da me kupci medu še vedno sprašujejo čisto splošne stvari in da so mnoge otroške knjigice in risanke o čebelicah še vedno polne nesmislov, ki jih otroci (in starši) kar veselo vzamejo na (ne)znanje.

Mogoče pa predvsem zato, ker določene stvari moram dati iz sebe in je spletni dnevnik še najlažja oblika besednih izlivov. Priznam, da včasih  kar padem v določene zapise oseb, ne da bi jih sploh poznala in uživam v njihovem razmišljanju. 

Naslov prvega zapisa je pa pravzaprav ena izmed najpogostejših izjav mojega čebelarskega mentorja in se z njim zelo strinjam. Toda brez težav ni začetka in brez začetka ni ciljev. Torej bom zagrizla v nov izziv še preden se izteče staro leto. 

Pa dajmo še eno staro sličico mojih čistih čebelarskih začetkov (saj je kar luštkan, ane? ) ;)


Iz teh treh panjev s podarjenimi čebeljimi družinami je od leta 2011 zraslo Čebelarstvo PiKiCA pod Donačko goro sredi Haloz.


Kaj več pa napišem naslednjič ...







(Pa naj se mi ne zameri, da za mano ne bo prečiščevala besedila kakšna gospa lektorica in bodo pravopisne napake sekale na plano.)